Na E-kolo? Neee.

Nikoli nisem bila navdušena nad kolesarjenjem, najmanj v kombinaciji z vročino. Moj Gregor pa prav nasprotno. Potenje v vročih dneh, ponavljajoči se klanci, to je njegovo veselje. Povsem logično je, da me je na sto in en način poskušal prepričati, da je kolesarjenje kljub vsemu zabavno.

Tako se je nekega dne v garaži avtodoma, oba sva namreč že vrsto let zaprisežena avtodomarja, znašlo električno kolo. Avtor zamisli je Primož – skuštran novinar z nemogočimi idejami, ki mu jih na nek nesmiseln način vedno uspe izpeljati. Brez navdušenja sem se v Prlekiji spravila na e – napravo in seveda prekolesarila 50 kilometrov. Gregor namreč nikoli ni znal s številkami ali kilometri, za izid v njegov prid. Hudo besna sem ga komaj lovila, on pa me je držal na varni razdalji. Tako sem lahko godrnjala le sama sebi. Taktično sva zaključila s pivom in moja zadnja plat mi je po parih požirkih že odpustila. Po dnevu premora sva prekolesarila marsikatero ravnico v Prlekiji in tudi Jeruzalemske vzpone. Zadeva je postala preprosta, ko sem osvojila prestave, znala uravnavati pomoč in pravilno razporedila svoje moči.

Z veseljem kolesarim in e-kolo mi omogoča premagati marsikatero vzpetino. Lahko obiščem kraje, ki jih drugače nebi uspela videti. In res! S kolesa je svet drugačen, vidiš zanimivosti, ki bi jih drugače spregledal. Ja, na e – kolesu lahko opazuješ tudi okolico. Nisem mislila, da bom tole kadarkoli izjavila: hvala Primož in Gregor.

Nazaj na seznam