Dobrodošli v električni kolesarski svet!

Tole je mogoče prebrati kot aksiom: »Prihodnost, tudi kolesarska, utegne postati zelo, zelo električna. To pa nikakor ne pomeni konca klasičnega kolesarjenja, ampak njegovo nadgradnjo in razvoj. Vedno bo treba tudi vrteti!«

Čas elektrike: kdo je kolesar

Če kolesar piše o električnih kolesih, je sploh kolesar? Ali še bolje; če kolesar kupi električno kolo, je sploh še kolesar?

Električna kolesa so krasen pripomoček za vse tiste ljudi, ki pravijo, da je zanje kolo pač prevozno sredstvo, ki jih pripelje od ene točke do druge in nič kaj več.

Tudi prodajalci imajo svoje mnenje o električnih kolesih. Večina jih pravi, da so jim električna kolesa kar naenkrat rešila posel. Hecno, ker so nekateri izmed njih ta čuda najprej gledali mrko in izpod obrvi, potem so glasneje nergali, da teh čud ne bodo prodali nikomur razen čudakom, danes pa že namigujejo na prihodnost, ki utegne biti (povsem) električna. Pravijo, da je v razvitih evropskih kolesarskih deželah že tako, da le stežka prodajo običajno mestno ali gorsko kolo.

Elektrika kot novi znoj

Zakaj je tako? Za vožnjo po mestu je dobro, da imaš pomočnika na pedalih, ker moraš v službo prikolesariti nepreznojen, ker iz trgovine laže pripelješ vse kupljeno, ker je do fanta kar nekaj klanca, ker je do punce en sam klanec, ker so speljevanja ob vseh semaforjih z navadnim kolesom eno samo mučenje in … če se športno ne rekreiram zares, potem je električno kolo moj novi konjiček, in ker je kolo pač kolo, zakaj ne bi imel še pomočnika? In tako prodajalci zdaj pravijo, da utegnejo ta tehnološka čudesa močno popraviti njihov posel. Ne gre samo za prodajo, gre tudi za servis. Ne da bi se ta kolesa hitro ali bolj kvarila, ampak bore malo lahko sami popravimo, zato se serviserji že nekaj časa pospešeno izobražujejo na tem področju.

Ni jim lahko, niso vajeni vse te elektrike, a tolažbo najdejo pri kolegih avtomobilskih serviserjih, ki so pravzaprav že elektroniki, če ne električarji in mehaniki.

Slovenski trg električnih koles je zaživel na polno in ni več mogoče najti resnega ponudnika kolesarske opreme, ki ne bi imel v programu vsaj nekaj primerkov. In kar je še kako pomembna novica; organizirajo se kolesarske ture specialno za kolesarje z električnimi kolesi! In kaj je zelo zanimivo? Taki kolesarski izleti so se tako hitro in dobro prijeli, da bodo prav kmalu prehiteli tiste običajne, klasične!

Ko se znebite predsodka

Da je električno kolo za slabiče, ki ne morejo z lastno močjo narediti poštene kolesarske ture. Predsodek, da.

Kaj pa je lepšega, če se lahko sam, čeprav nisi atlet, vseeno pripelješ na kakšen prelaz v Dolomitih ali Alpah, sosednji hrib, kamor še peš težko prisopihaš, prelaz čez katerega si se vozil le z avtom? Morda so kolesarji puristi malo preveč ozkogledi – če pravimo, da je najpomembneje, da smo na zraku in da se gibamo, potem električno gorsko kolo tega ne zanika. Tudi z njimi smo na zraku, vrtimo pa toliko, kot zmoremo; če ne gre, nam pomaga motor.

Kaj je tu slabega?

Mar telesno manj pripravljeni, starejši, poškodovani … nimajo pravice do čudovitega sveta, v katerega se tako radi potapljamo mi, kolesarji? Morda še bolj, ker je do tja zanje teže priti, za nekatere celo nemogoče.

Gorsko kolo na elektriko ni motor in ni moped, saj ga je treba vseeno poganjati, da se premika, in pri tem nam pomaga elektrika. To je pač gorsko električno kolo. Nič drugega, pa če nam gre še tako v nos. Prišlo je, v naš puristični svet po kolesarsko, nekaj novega, in to bo treba sprejeti.

»Nekoč sem na Hvaru, ko sem se pod večer spuščal s kolesom z Vidikovca, opazil kolesi, ki sta se z veliko hitrostjo približevali po cesti, doli v dolini, nekaj zavojev niže. Ko smo se srečali, sem videl dva kolesarja, oba precej v letih, kako sta z neverjetno blaženostjo na obrazu pedalirala na elektriko, gor, tja, kjer je tako lep razgled. Njun užitek je bil nalezljiv. Najnovejša ta zaresna gorska kolesa na elektriko so zelo zanimiva, saj ohranjajo pravi genski zapis ortodoksnih gorskih koles, in tudi vozijo se tako. Pravijo, da je vožnja z njimi velik izziv in užitek,« je pred kratkim v svojem zapisu napisal Primož Kališnik. Njegov članek z naslovom Na električnem sedežu je dvignil pravi orkan med kolesarji. Preberite si ga na spletni strani Polet.si.

Na koncu poti sta dve smeri

Ali kot je lepo napisal ta isti Primož: »Po moje nastajata dve filozofiji, skupne bodo le ceste. Ni treba le, da so pred teboj hudi izzivi v breg, da paše elektrika. Lahko je tudi samo dan, ko si sesut od službe in življenja in bi se le malo popeljal, za užitek. Lahko pa je tudi tako, da bi radi kolesarili s svojo ženo, starejšimi prijatelji, starši, neodraslimi otroki. Na navadnih kolesih ne gre, z elektriko pač. Druženje je vse. Zato, če bi me kdo vprašal, elektrika da ali ne: zagotovo da! Če bi radi kolesarili, pa je za vas kolesarjenje, kot ga poznamo, prenaporno. Ker se ne morete peljati daleč.

Veste, so ljudje, kolesarji, ki so šli v pokoj in si kupili električno kolo. Vsak dan naredijo več kot sto kilometrov, spoznali so lep del domovine, kjer prej niso bili. V klasiki je bil njihov dnevni domet 40 kilometrov. Kar je najbolje: s kolesarjenjem na elektriko lahko začnete, ko ste že v zelo zrelih letih. In tudi če kakšen del vašega telesa že kaže znamenja invalidnosti. No, srce pa itak damo večkrat na pregled, ni res, ne glede na starost?«

Nazaj na seznam